"Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala … »Čuješ živ-živ?
To je »živio« — zdaj starešina je mladi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem,
povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.

(Oton Župančič, Duma)

Pust nas je zapustil in prišel je drugi pomladni praznik. "Le zakaj?", smo se vprašali, saj pomladi še ni. Pa smo jo mahnili na sprehod in opazili, da so se našemu vrišču pridružili tudi ptički. Da se ženijo smo izvedeli in opazili, da so v grmovju vedno v parih. Seveda, saj je Gregorjevo slovenski dan zaljubljencev. In v naših logih so za Gregorjevo pekli ptičke. Ne prave ptičke, da ne bo pomote, ampak pogačice v obliki ptičkov. Takšne, kot smo jih spekli v vrtcu in so jih starši nekdaj nastavili otrokom in so jih otroci potem iskali po grmovju.  Mmm, so bili dobri. 

Pa to ni edini slovenski običaj. V hribovitih delih Slovenije se je do Gregorjevega dan tako podaljšal, da obrtniki pri svojem delu niso več potrebovali luči. Zato so lučke postavili na ladjice ali gregorčke, ki so jih spustili po rekah in potokih. To smo naredili tudi mi. Na pohodu cicibana planinca smo se sprehodili skozi Ragov log, nabrali nekaj vejic, jih povezali v ladjico, nato pa smo se mimo gradu Grm spustili do Težke vode. Tam smo našega gregorčka spustili v vodo, kjer se je pridružil drugim gregorčkom, ki so tega dne odpluli proti reki Krki. 

B.R.