V enoti Miškolin smo se dober mesec in pol nazaj naselile Muce. Sprva zelo previdno in rahlo nezaupljivo, a vsak dan in teden z večjim pogumom in gotovostjo. Navajali smo se na nove prostore in nove ljudi okoli sebe, otroke, vzgojiteljice in občasno še koga, ki je prišel urejati naš novi začasni drugi ''dom''. Uvajanje in navajanje na nove okoliščine je potekalo po pričakovanjih, kmalu celo nad pričakovanji. Otroci so kmalu začeli raziskovati, pregledovati, si ogledovati prostor in igrače v njem. Zgodilo se je, da je naša igralnica izgledala, kot bi se zgodil v njej potres, vse je namreč letelo s polic hitreje kot se je potem zložilo nazaj. Nič ne de. Počasi se navajamo, da ne potrebujemo vseh igrač naenkrat, poslušamo in tudi že razumemo preprosta navodila. Zelo dobro nam gre, ko otroke povabimo k mizi na zajtrk, malico ali kosilo. Običajno že sami začnejo čebljati »Am am« in že začnejo pripravljati protidrsne podloge za na stole. Tudi po končanem obroku se nekateri že sami odpravijo proti kopalnici, saj sledi umivanje rok. Ker je kopalnica premajhna za vse, si roke hodimo umivati postopoma, en za drugim, ostali potrpežljivo čakajo za mizo. Po zajtrku sledi čiščenje miz in prostora ter nega. Zelo radi gremo ven na teraso, kjer se naužijemo svežega zraka, malo potečemo, se gugamo, mečemo na koš ali kotalimo žoge, poslušamo glasbo in pojemo ter plešemo. Za malico smo že kar precej utrujeni in komaj čakamo, da lahko naslonimo glavice na svoje ležalnike. Počitek je za nekatere v enem kosu, nekateri vmes malo ''prečekirajo'' stanje in potem nadaljujejo lepotni spanec. Zbudijo se spet lačni in z veseljem pojedo pripravljeno kosilo. Nekateri se najejo povsem samostojno, drugi potrebujejo še nekaj pomoči. Po kosilu pa sledi igra, gledanje knjig, prepevanje pesmi in dobra volja, povezana s pričakovanjem, kdaj se bodo odprla vrata in bo skozi pokukal poznani domači obraz.
Dan hitro mine in tako sta minila že skoraj dva meseca našega poznanstva, spoznavanja in privajanja. In veselimo se nadaljevanja ...