Od 17. novembra do 21. novembra smo si pripravili čisto meden teden. Spoznali smo lutko čebelice, njeno prstno igro Tukaj je panj, si ogledali njeno »hiško« panj, poskušali med ter si pripravili igre vstavljanja (čebelice iz tulcev smo vstavljali v panj ter čebelice na palčki v škatlo). V tem tednu smo si pripravili tudi posebne pogrinjke in si pripravili slasten tradicionalni slovenski zajtrk.
Preberi večV mesecu novembru smo spoznali novo deklamacijo Dežek pada tip, tip, tip, katero smo vsako jutro pripovedovali in z rokami poskušali oponašati dež, točo ter sonce. Spoznali smo tudi nekaj simbolov vremena in na terasi opazovali vetrnico. Likovno smo ustvarjali dežnike in kapljice, ter s tem vadili naš pincetni prijem. Ogledali smo si dva poskusa – barni dež ter mavrico.
V tem času smo se igrali tudi z rezanim papirjem, dobili pa smo tudi čutne plošče in obroče.
Preberi več
V mesecu oktobru smo se v skupini Muce razveselili naše trinajste članice in spoznali pravljico Razbita buča, katero smo strokovni delavki uprozorili tudi s pomočjo lutk. Tekom meseca smo spoznali različne naravne materiale, se z njimi poigrali in si naredili ropotuljice. Večrat smo si priredili gibalne minutke - hodili smo po stolih, lovili ravnotežje s pomočjo rjuh, si naredili bučni tunel, premagovali pajkovo mrežo, se kobacali čez blazine.
Imeli smo dopoldneve na terasi, kjer smo odkrivali škatle z nestrukturiranim materialom in različnim blagom. Odšli pa smo tudi na teraso igralnice Mišk, kjer smo se poigrali z žogami.
Za zaključek meseca pa smo se posladkali z bučnimi vaflji.
Preberi večV mesecu septembru smo imeli uvajanje šestih otrok v skupino. Ostalih šest pa je spoznalo novo igralnico, enoto in tudi novi vzgojiteljici Barbaro in Katarino.
Novinčki so se s pomočjo staršev igrali, raziskovali kotičke, nove igrače. Drugi teden smo potrebovali več pozornosti in ljubezni. S Kajo in Katarino smo se trudili, da bi bilo čim manj stresa v tem prehodnem obdobju. Ponudili smo jim različne igrače in telovadne pripomočke. Skupaj smo pripevali pesmice in se gibali ob ritmih že poznane glasbe. Začeli smo se tudi navajati na umivalnico in zbiranje na skupni blazini. Spoznali smo različne igralne kotičke v igralnici, začeli pa smo tudi že z ustvarjanjem naših prvih izdelkov.
Preberi večV enoti Miškolin smo se dober mesec in pol nazaj naselile Muce. Sprva zelo previdno in rahlo nezaupljivo, a vsak dan in teden z večjim pogumom in gotovostjo. Navajali smo se na nove prostore in nove ljudi okoli sebe, otroke, vzgojiteljice in občasno še koga, ki je prišel urejati naš novi začasni drugi ''dom''. Uvajanje in navajanje na nove okoliščine je potekalo po pričakovanjih, kmalu celo nad pričakovanji. Otroci so kmalu začeli raziskovati, pregledovati, si ogledovati prostor in igrače v njem. Zgodilo se je, da je naša igralnica izgledala, kot bi se zgodil v njej potres, vse je namreč letelo s polic hitreje kot se je potem zložilo nazaj. Nič ne de. Počasi se navajamo, da ne potrebujemo vseh igrač naenkrat, poslušamo in tudi že razumemo preprosta navodila. Zelo dobro nam gre, ko otroke povabimo k mizi na zajtrk, malico ali kosilo. Običajno že sami začnejo čebljati »Am am« in že začnejo pripravljati protidrsne podloge za na stole. Tudi po končanem obroku se nekateri že sami odpravijo proti kopalnici, saj sledi umivanje rok. Ker je kopalnica premajhna za vse, si roke hodimo umivati postopoma, en za drugim, ostali potrpežljivo čakajo za mizo. Po zajtrku sledi čiščenje miz in prostora ter nega. Zelo radi gremo ven na teraso, kjer se naužijemo svežega zraka, malo potečemo, se gugamo, mečemo na koš ali kotalimo žoge, poslušamo glasbo in pojemo ter plešemo. Za malico smo že kar precej utrujeni in komaj čakamo, da lahko naslonimo glavice na svoje ležalnike. Počitek je za nekatere v enem kosu, nekateri vmes malo ''prečekirajo'' stanje in potem nadaljujejo lepotni spanec. Zbudijo se spet lačni in z veseljem pojedo pripravljeno kosilo. Nekateri se najejo povsem samostojno, drugi potrebujejo še nekaj pomoči. Po kosilu pa sledi igra, gledanje knjig, prepevanje pesmi in dobra volja, povezana s pričakovanjem, kdaj se bodo odprla vrata in bo skozi pokukal poznani domači obraz.
Dan hitro mine in tako sta minila že skoraj dva meseca našega poznanstva, spoznavanja in privajanja. In veselimo se nadaljevanja ...